Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze je v javni izjavi akcijskega odbora dne 8. januarja opredelil načelna stališča do stavk na univerzah, v raziskovalni dejavnosti in v šolstvu nasploh. V izjavi je bilo poudarjeno, da NSDLU podpira zahteve po zvišanju plač in poziva, da mora sindikalni boj za zvišanje visokemu šolstvu namenjenih sredstev ter višje plače delavk in delavcev na univerzah, v dejavnosti raziskovanja in izobraževanja nasloviti največje probleme v naših delovnih organizacijah, ki so:
– prevelike hierarhije in neenakosti v dohodkih in v dostopu do finančnih virov;
– tako rekoč onemogočeno zaposlovanje mladih in neobstoj jasnih kariernih poti, kar že ogroža kadrovsko popolnjevanje univerz in raziskovalnih zavodov ter ustvarjalni dialog med generacijami;
– vse večje uveljavljanje prekarnih oblik zaposlitev, kar onemogoča smiselno integracijo številnih zaposlenih in tako izrazito negativno vpliva na izobraževanje in raziskovanje.
Na osnovi navedenih načelnih stališč v NSDLU podpiramo stavko, ki jo je za 14. februar napovedal Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) ter pozivamo svoje članice in člane ter vse delavke in delavce na Univerzi v Ljubljani in tudi na Univerzi v Mariboru in na Univerzi na Primorskem, da se 14. februarja ob 12.00 udeležijo množičnega protesta v organizacij SVIZ na Kongresnem trgu v Ljubljani.
V NSDLU obenem podajamo zahteve, s katerimi konkretiziramo izhodišče, da mora upravičen boj za višje plače nasloviti največje probleme, s katerimi se soočamo na univerzi. Zavedamo se, da naše zahteve presegajo domet trenutnih pogajanj med vlado in sindikati ter da njihova uresničitev zahteva tudi spremembe obstoječe zakonodaje in s tem širše družbeno soglasje. Prav tako se zavedamo, da niso uresničljive brez tega, da se izobraževanju in raziskovanju nameni pomembnejšo vlogo v družbenem razvoju. Trenutno se namreč soočamo s trendom marginalizacije izobraževanja in raziskovanja. Podatki Eurostat so povedni. Javni izdatki za visoko šolstvo od leta 2012 konstantno padajo in dosegajo zgolj 0.22 odstotni delež bruto družbenega proizvoda, pri čemer je povprečje v EU 0.46 %, v sosednji Avstriji 0.73 %. Klavrni delež bruto družbenega proizvoda dosega Slovenija tudi pri financiranju raziskav in razvoja. Po konstantnem padanju od leta 2010 so se skupni javni izdatki za raziskave in razvoj ustavili pri 0.49 %, kar je precej manj od povprečja EU, ki je 0.69 % in sramotno nizko glede na delež bruto družbenega proizvoda, ki ga za raziskave in ravoj namenja Avstrija, 0.87 %. Naše zahteve zato razumemo kot izhodišče za skupen sindikalni boj in širši boj skupnosti študentk in študentov, učiteljic in učiteljev in raziskovalk in raziskovalcev in nenazadnje družbeni boj za uveljavitev znanja kot pomembnega dejavnika družbenega razvoja.
Zahteve NSDLU so:
1. Dvig plač visokošolskih učiteljev in učiteljic iz naslova ponovne vzpostavitve razmerij med plačami zaposlenih v vzgoji in izobraževanju ter zdravniki, ki je predvidena v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Skupaj z dvigom plač zahtevamo, da se plačo visokošolskega učitelja in učiteljice opredeli kot plačo, ki je sestavljena iz pedagoškega in raziskovalnega dela. Dvig plače kot delež povišane plače se prevede v delež raziskovalnega dela v celotni plači visokošolskega učitelja ali učiteljice. Za ta delež se zmanjša pedagoško delovno obveznost, s čimer se sprostijo pedagoške ure, kar bo omogočilo nove zaposlitve na pedagoških delovnih mestih.
2. Prvi plačni razred se izenači z minimalno plačo, ki je določena v Republiki Sloveniji. Nesprejemljivo je, da v visokem šolstvu in izobraževanju nasploh obstajajo delovna mesta, ki ustrezajo plačnim razredom pod minimalno plačo. To ima izrazito slab vpliv na kohezijo v delovnih organizacijah in v družbi. Obenem je nepošteno, da se sredstva, namenjena pokrivanju razlike do minimalne plače, obravnavajo kot porabljena sredstva, ki so namenjena visokošolskemu izobraževanju in izobraževanju nasploh. Izenačitev prvega plačnega razreda z minimalno plačo bi porušila obstoječa razmerja med plačnimi razredi. Do ponovne vzpostavitve razmerij naj pride z umeščanjem delovnih mest od minimalne plače navzgor v višje plačne razrede in deloma s kompresijo.
Pojasnitev zahteve po dvigu in redefiniciji plače visokošolskega učitelja in učiteljice
Financiranje visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji je neustrezno. Zaradi prenizkega financiranja in zaradi njegove neustrezne strukture je ogroženo temeljno poslanstvo univerz, ki je pridobivanje novega znanja skozi raziskovalno dejavnost in njegovo prenašanje na študentke in študente v pedagoškem procesu, pri čemer mora to znanje kritično odgovarjati na izzive lokalnega, nacionalnega in globalnega okolja, v katerega so vpete univerze.
Zaradi prenizkega in neustreznega financiranja visokega šolstva in z njim povezane raziskovalne dejavnosti se slovenske javne univerze umeščajo v globalni akademski prostor s hierarhično in neenako globalno delitvijo dela kot periferni podizvajalec in ne samozavestna akademska skupnost, ki bi bistveno sooblikovala znanstveno raziskovalne agende in kot enaka prispevala h globalni znanstveni produkciji vednosti. Zaradi takšnega položaja perifernega podizvajalca je univerzitetni prostor pogosto odtujen od družbe, v kateri deluje, in nezmožen zavzeti družbeno odgovorno vlogo.
Odtujenost in indiferentnost univerzitetnega prostora sta v veliki meri posledica aktualnega sistema vrednotenja dela, hierarhiziranja in selekcije na univerzah. Obstoječi habilitacijski kriteriji izrazito, če ne izključno favorizirajo objavljanje v indeksiranih znanstvenih revijah. Pri tem je obstoječa indeksacija sama po sebi zaradi povezanosti s privatizacijo znanja in njegovim (velikim) zapiranjem izrazito sporna. V kontekstu prenizkega in neustreznega financiranja visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti obstoječi sistem vrednotenja dela še pospešuje vzpostavljanje nepoštenih hierarhij, vzpostavljanje znanstvenih monopolov, utišanje epistemološke pluralnosti in izganjanje etičnih dimenzij iz znanstvene produkcije vednosti.
Delo visokolskega učitelja in učiteljice je vrednoteno že skoraj izključno na osnovi kriterijev znanstveno raziskovalne uspešnosti, ki se meri po zgoraj omenjenih problematičnih kvantitativnih kriterijih. Sredstva za raziskovalno delo pa prihajajo pretežno iz dodatnih virov, iz projektov, za katere se potegujemo po tržno oligopolni logiki, saj na trgu pridobivanja raziskovalnih projektov še zdaleč nismo enaki, ampak velja, da tisti, ki imajo, bodo imeli vedno več, tisti, ki nimajo, ne bodo imeli nikoli. Tako imamo temeljno nesorazmerje, ki v veliki meri določa sistem vrednotenja dela. Čeprav je osnovna dejavnost visokošolskih učiteljev in učiteljic pedagoška, so vrednoteni na osnovi raziskovalne dejavnosti, ki se financira iz dodatnih tržno oligopolnih virov.
Nesorazmerje med pedagoškim in raziskovalnim delom je tudi velik dejavnik prekarizacije. Tisti, ki so na začetku akademske karierne poti, prevladujoče, če ne izključno vstopajo kot raziskovalke in raziskovalci. Kot takšni so odvisni od projektnega financiranja (mednarodni, evropski projekti in skoraj neobstoječi nacionalni) in zato v stalni eksistencialni negotovosti. Ker po drugi strani ni nobenih spodbud, da bi se visokošolski učitelj ali učiteljica razbremenila dela pedagoških ur, saj ne obstajajo viri stalnega in gotovega financiranja raziskovalnega dela, raziskovalci in raziskovalke ne dobijo pedagoških ur. Poleg dejavnika prekarizacije to nesorazmerje med pedagoškim in raziskovalnim delom zavira, da bi bila univerza prostor prenosa v raziskovanju nastalega novega znanja na študente in študentke v pedagoškem procesu.
Dvig in redefinicija plače visokošolskega učitelja in učiteljice ter ustrezno zvišanje visokemu šolstvu namenjenih sredstev bodo zmanjšali prekarnost na univerzah in povečali integracijo pedagoške ter raziskovalne dejavnosti. Tako dosežena večja gotovost financiranja raziskovanja na univerzah bo obenem zmanjšala nepoštene hierarhije na univerzah in omogočila enakopravnejšo umestitev v globalno znanstveno skupnost, vključno z možnostjo oblikovanja lastnih raziskovalnih agend, kar bo posledično privedlo do večje vpetosti univerze v njej lastno družbeno okolje in globalno znanstveno sfero.
Akcijski odbor NSDLU